Naše orodje za upravljanje vašega dovoljenja za uporabo piškotkov začasno ni na voljo. Zato lahko manjkajo nekatere funkcije, ki potrebujejo vaše soglasje za uporabo piškotkov.
MINI potep
Lepo te je bilo poznati
Mi je rekel znanec, ko sem mu razlagala o svojih poletnih planih.
Romunija in Bolgarija.
Res se sliši pustolovsko. Vsak se takoj prime za denarnico, s pogledom ošvrkne svoje žlebove na hiši in zaveže superge, če bi bilo treba bežati. Ali koga loviti. Ponavadi tiste kosmate može iz belega kombija, ki utrujeno vijugajo po naših avtocestah. Očitno so res vsi na avtocestah, saj jih v Romuniji srečaš le tu pa tam.
Midva ne bi bila midva, če ne bi šla na pot 5 ur prepozno, brez moje pižame in samo rahlo skregana. Ker sem se spet vtikala v njegov način pakiranja v avto. Po vseh teh letih bi lahko vedela, da mora biti vse zloženo po velikosti, barvah in materialih …
Do Budimpešte sva stegovala surli vsak na svojo stran, dokler me ni kupil s kosilom v Nancsi Neni. Prav poceni sem se prodala. Mar bi vztrajala do Louisa Vuittona. A pred leti sva tam že jedla in vedela sem, da je njihov paprikaš vreden več od vsake ledraste taške.
Z nočjo sva pripotovala v zadnje večje madžarsko mesto, Debrecen, in se spoprijela s prvo nočjo v šotoru na strehi. Dajalo naju je predvsem zato, ker smo navajeni šotoriti na morju in ne na obrobju ogromnega mesta.
Naju bodo ubili, samo oropali, odpeljali avto z nama na strehi? Ali medved lahko spleza na streho? Kaj pa volk?
Šotor se sam postavi v 5 sekundah.
Notri je udobna blazina, vzglavnika in nočna svetilka. Dodaš še svojo puhasto spalko, šepetanje dreves, uspavanje vetra, ki te boža skozi komarnike in zaspiš kot ubit.
Tako je komot, da je še Slana vzljubil kampiranje. Kar je praktično čudež.
Zjutraj pospraviš šotor v 2 minutah, pomahaš presenečenim sosedom, ki stiskajo luft iz zibajočega se turbomaksimusa in se blazno važno odpelješ novim dogodivščinam naproti.
V Maramures, recimo.
Pokrajino, kjer naj bi se - po Lonely planetu - čas ustavil pred 300 leti. Kar je isto, kot če bi v Prekmurju pričakovali, da bodo moški s puščicami lovili mangulice in bi nestrpno pričakovali, da bo sosed končno izumil kolo. Tudi na radiu ne vrtijo cigumigu na cimbale in harmoniko, od Despacita se nama že orng meša.
Prva beseda za Romunijo - prostranost.
Neskončna polja sončnic. Koruze. Pšenice. Kot bi se vozila po shrambi Evrope. Vasice in mesta, ki so posejane ob cesti, imajo svoja pravila in svoj red. Hiša, ob njej štala s čudovito izrezljanimi vrati. Pa spet hiša, štala z izrezljanimi vrati. Pa spet hiša … saj vam je jasno, mar ne? Nikjer nobenega pračloveka, na 1.500 km sva srečala točno pet konjskih vpreg, od tega je ena imela registrsko tablico. Resnično me je zanimalo, koliko stane cestnina za enega konja.
Pot naju je mimo čudovite pokrajine Maramures in njenih lesenih cerkvic vodila v Transilvanijo. Pokrajino, kjer je v najboljših časih živelo tudi do 200.000 Nemcev. Že v 12. stoletju so jih začeli priseljevati v svoje vasi, saj so potrebovali ljudi, ki bi obdelovali zemljo. Takrat je bila Transilvanija še Madžarska. S priseljevanjem so nadaljevali, saj so plemiči poleg kmetov potrebovali še vojake, ki bi se z njimi borili proti turškim vpadom.
Tako so sredi Romunije nastale čudovite alpske vasice s prekrasnimi cerkvami. Nemci so se pridno borili za svoje plemiče, v drugi svetovni vojni pa predvsem za svoje. Nemce. Ogromno jih je končalo v romunskih delovnih taboriščih, poljskem taborišču smrti, nekaj pa so jih proti odkupnini zlifrali še v Rusijo. Danes jih je v Transilvaniji le še okrog 500.
A njihove vasice so ostale in še prav posebej ena je popularna Sighisoara, saj se je v njej rodil zloglasni grof Drakula, Vlad Tepeš. Njegove oče je bil vladar in mulca so mu za talca ugrabili Turki. Ko se je vrnil, se je naselil v gozdove nad prelazom Transfagarasan, kjer je imel pregled nad prihodi sovražnikov. Predvsem vesel je bil Turkov, saj je bilo njegovo sovraštvo neskončno in maščevanje sila sladko.
Zato grad Bran, kamor se trumoma zlivajo množice turistov, nima veze z resnično zgodbo. Ima pa vezo s knjigo o grofu Drakuli. Krutost romunskega grofa je inspirirala Brama Stockerja, da je napisal knjigo o njemu. Naselil ga je na grad Bran, kjer v resnici nikoli ni bil.
Je pa zato to zlata jama za družino Habsburg, ki je pred leti po denacionalizaciji dobila grad nazaj v last in iz njega dela Drakuland. Po ozkih hodnikih gradu se drenjajo šolarčki, ki jih za ušesa vlečejo zelo glasne in artikulirane učiteljice, utrujeni penzionisti na sindikalnem izletu, opazili smo tudi nekaj prestrašenih južnokorejskih turistk.
Tudi tukaj sva spala v kampu. Valjda se je imenoval Kamp Vampir. Celo noč nisem spala. Po dolini je tako vlekel veter, kot bi vlak brzel proti nam. Prav slišala sem ga, kako je potegnil po dolini in se zaletel v avto.
Pot sva nadaljevala proti slavnemu prelazu Transfargasan.
Noč sva prespala pod prelazom in se v skladu z vremensko napovedjo zgodaj zjutraj podala po najlepši cesti na svetu.
Cesta je res čudovita in z veseljem bi se z minijem še kdaj zapodila po njej. Naslednjič bi prespala ob jezeru na vrhu prelaza. Jutro v šotoru sredi gora mora biti čudovito!
Poleg odličnega poligona za vožnjo skozi ovinke, so gore Fargasan čudovite za pohodništvo. Če te seveda ne ujame dež, ki v dveh minutah prelaz ogrne s svojim črnim plaščem in se vlije prava poletna nevihta. S strelami, grmenjem in orkanskim vetrom vred.
Še dobro, da nisva imela grešnih misli in sva raje oddirkala na drugo stran prelaza. Mimo pravega gradu Drakule, gradu Poenari. Firbec nama ni dal miru, da ne bi zlezla vseh 1.500 stopnic do kupa kamenja in dveh na kol nataknjen lutk. Družbo jima je delala še prazna giljotina in sekalnik za glave.
Priporočam za kak piknik. Ali zaroko v mesečini.
Romantično.
Kot je romantična predrta guma.
Taransfagarasan je zahteval svoj davek in Drakula je zagrizel v najino sprednjo desno gumo. Prav orng je šavsnil in ji naredil skoraj 5cm dolgo rano. Računalnik naju je vljudno opomnil naj ustaviva in napumpava preluknjano teto.
Še dobro, da imava run flat gume in sva se počasi pripeljala do 20 km oddaljenega vulkanizerja.
Hitro jo je zaflikal in prisegel, da se lahko s to gumo peljeva vsaj do Maribora.
A s pomočjo deklet iz ljubljanske pisarne BMW Slovenija in gospoda iz BMW Romunija, so se stvari začele odvijati z vrtoglavo hitrostjo. Po celi Romuniji so začeli iskati gumo za naju. Potem so iskanje razširili še na Slovaško in na koncu ugotovili, da jo bo potrebo naročiti v Nemčiji. Kar pomeni, da bi midva morala ostati v Bukarešti vsaj 5 dni.
Zato so se spomnili zelo preproste rešitve. Dobila sva gume romunskega MINI Countrymana, on pa tri najine in eno leseno berglo. Ubodi revež.
In neskončno prijazni Romuni.
Mogoče včasih res gledajo rahlo čemerno, a kdo ne bi bil čemeren, če bi jim vsi govorili, da so potomec grofa Drakule. Za kri spit, vam rečem.
A raje spijte pivo. Na vasi stane 80 centov. V Bukarešti pa tudi 3 evre.
Steklenica dobrega belega vina v gostilni je od 5 evrov naprej.
Kamp med 15-20 evri.
Lepa soba v hotelu v Bukarešti 40-60 evrov na noč.
Cena zajtrka v trgovini je odvisna od trgovine, ki jo izberete. Lahko greste v Lidl. Ali Carrefour.
Kake so cene v Zari in H&M, vam javim jutri. Zavila bom še do Vuittona, da vidim, koliko paprikašev imam v dobrem.
Včeraj sva jedla ribe. Marinirane v limoni in hrenu. Pečene na žaru. Spila tri cujke (slivovo žganje). Po vsaki posebej me je danes bolela glava.
Za kosilo sva zmazala pad thai.
Zvečer greva na suši.
Toliko o tem, kdo je sto let za leseno žlico …