Pred slabim letom sem bila izbrana med nekaj srečnežev, ki so sodelovali v prvi kampanji Minidentiteta.


Če sem čisto poštena, sem se v boj za letno uporabo novega seksi vozila MINI podala s figo v žepu. A glej ga zlomka, očitno imam več pravih frendov kot ostali tekmovalci. A  najbrž sem se jim zasmilila in svojim bazam oboževalcev ostali niso obljubili sadnih kup na Zbiljskem jezeru. Niti niso v rdečem kabrioletu fotografirali babice, zavite v od moljev požrt pelc mantel.

Ker jaz sem vse to naredila. In zmagala. Za nagrado sem v letno uporabo dobila MINI Clubman. Črno zverino, ki zna in zmore vse. Samo PR sporočilo se še nauči napisati, pa lahko grem v penzijo.

A tukaj se prava zgodba šele začne.

Jutri odrinem na dolgo pot. MINI gre na trip.

Pot naju bo vodila čez Bukarešto v Bolgarijo.

Pravijo, da je Bolgarija tako nevarna, da še Romuni ne upajo tja. Dokler naju ne ukradejo, bova križarila od samostana do samostana, trekala po hribih in pila tako opevano bolgarsko vino. Na potovanjih sem prevečkrat izkusila, da stereotipi potrjujejo pravila. Da držijo predvsem za turiste, ki ne znajo odpreti srca.

Najbolj revni so me vedno nahranili. V najbolj umazanih državah sem spoznala najbolj čista srca. V najbolj zaprtih državah sem spoznala najbolj odprte ljudi. Zato se na pot odpravljam z zdravo mero razuma in neskončno mero pričakovanj.

Kolikor naju poznam, se bova samostanov, cerkva in spomenikov kmalu naveličala in bova raje na obcestni klopci klepetala z domačini. V diskoteki plesala na njihove hite, ki jih še poznava. Na televiziji spremljala njihove oglase, ki pobirajo canske leve kot Hilda kumarice v Pliberku. Prehodila bova smučišča nad Banskim, kjer je zmagoval Petar Popangelov in si privoščila skok v bazen v nobel hotelu.