Bolgarija se je začela tako, kot ste vsi pričakovali. Z nategom. V državo sva vstopila preko največjega železnega mostu čez Donavo, ki ločuje Romunijo od Bolgarije. Mostninar je stisnil skozi zobe:” Dej dva evrov!”. Na drugi strani mostu je bila carina in na carini model, ki prav po polžje prodaja vinjete. Pred okencem so se na razbeljenem asfaltu topili šoferji in mularija je glasno točila vroče solze utrujenosti. Počasi je izpolnjeval obrazce in – naenkrat pomahal, zaprl roleto in odšel – domov. Moškim se je zmešalo, nanj so se drli, on pa je, hladen kot špricer, vtaknil kuli v naprsni žep in odpeketal. Takrat smo pogruntali, da vinjete prodajajo tudi v vsaj treh trafikah par sto metrov naprej. Sicer ti namesto 8 vzamejo 9 EUR, a ti vsaj ni treba stati na žgoči vročini, prepuščen delovnemu času zoprnega Bolgara. Jebi ga, tako pač je. Zoprn kot Bolgar. Ceste so bile polne lukenj, obvoznica je kazala pogled na siva mesta, zavila sva na stransko cesto, ki naju je nagradila s čudovitimi pogledi na tako prostrana zlata polja, da si lahko videl, da je Zemlja res okrogla. Trdno sem stiskala volan, vozila po omejitvah, kajti najbolj sem se bala tega, da naju bodo ustavili policaji. Ker pri bolgarskih policajih nikoli ne veš, ali je res policaj ali samo tat, preoblečen v uniformo. Ves čas sem si dopovedovala, da če vidim policaja, pač stopim po gasu in žgem čez ovinke. Njihove dacie proti miniju nimajo šans. Kazen za pobeg je ziher nižja od vrednosti stvari, ki ti jih pajsnejo. Avto, recimo. Vijugala sva skozi prazne, zapuščene in propadajoče vasi. Nikjer nikogar. Niti potepuškega psa, ki bi tekel čez prašno cesto, kaj šele policaja v prekratkih hlačah. Kot bi jih posrkali Nezemljani. Najbrž jih je v resnici velika večina odšla s trebuhom za kruhom.

Problem turistov v Bolgariji je v tem, da pišejo samo v grabljicah in na splošno slabo označujejo znamenitosti. Po vasi sva hodila ko dva mesečnika in iskala eno izmed lepših bolgarskih cerkva. Na koncu sva ugotovila, da sva šla že petkrat mimo nje, a ker sva iskala zvonik, sva gladko spregledala nizko hišo, ki se je skrivala sredi mestnega parka. Sleherni centimeter njene notranjosti je poslikan s freskami in njena lepota ti vzame sapo. Za nama so se v cerkev pritepli nemški turisti z glasno vodičko, ki naju je gladko vrgla iz cerkve. Ob najinem še bolj glasnem pritoževanju je zabrusila, da jih nervirava in naj se pobereva ven. Jaz sem ji zabrusila, da ona mene nervira in jo kot mala punčka s solznimi očmi zatožila gospe na vhodu. Teta si je popravila trajno, zabliskala z očmi in rekla, naj počakava. Da bo uredila. In res je popizdila. Skrivala sva se za njenim krilom, ko jih je zmerjala, da ne smejo fotografirati in jih praktično zabrisala ven, midva pa sva jim kazala šlekapac. Klinc. Nekater bitke je vredno biti. Magari izza brkate Bolgarke.

Na poti do Banskega ob cesti najdeš samo ofucane prostitutke in prodajalce domačega paradajaza. Če bi bila jaz tovornjakar in bi morala izbirati, bi zagotovo raje izbrala čvrst paradajz… V avli hotela ob smučišču te pozdravi ogromna fotografije, kjer se na drugi stopnički kislo drži naša ljuba Tina. Sicer poleti še nisem bila v Val Thorensu, a predstavljam si, da takrat izgleda približno isto. Večina barov in restavracij je zaprtih. Trgovine se bohotijo z dragimi znamkami smučarske in pohodniške opreme, ki jo sredi poletja ponujajo po noro znižanih cenah. V gondolo sva stlačila gorski kolesi in se dvignila nad mesto. Povzpela sva se visoko med gore in nato spustila daleč v dolino. Bilo je prekrasno in gorovji Rila in Pirin sta zagotovo destinaciji, kamor bi se še kdaj vrnila. Pozimi mora biti noro. Sploh, če si lahko nanudiš kak fin hotelček, kjer te crkjajo do nezavesti. Polna zdravega duha v zdravem telesu sva se začela vračati proti domu. Bolgarski carinik je bil navdušen nad nama in najino potjo. Še bolj nad spalnico na strehi. Še isti trenutek, ko sva oddirkala proti Makedoniji je poklical frenda na makedonsko stran, ki gre letos poleti na počitnice na Jesenice. Ni si mogel pomagati, da ne bi še on preveril, če imava kaj skritega na strehi. Hop, sva odprla šotor. Kar zavriskal je in nama ga prijazno pomagal pospraviti. Postal je del najine zgodbe in prepričana sem, da jo bo tudi on delil naprej.